Lebdeče podobe

Vabilo Triglav
Meta Šolar, Narcissus ocean, 2018, 100 x 200 cm, detail

Vabilo Triglav

Akademska slikarka Meta Šolar spada v mlado generacijo likovnih ustvarjalcev. Njena dela kažejo na poglobljeno poznavanje in razumevanje zgodovine likovne umetnosti, kar ji omogoča, da ostaja v kontekstu ohranjanja in nadgradnje klasičnega likovnega izročila, hkrati pa je odločna in predana ustvarjalka sodobne različice nove figuralike. Njeno osrednje ustvarjalno zanimanje pripada človeški figuri. Kljub odločitvi za v zgodovini umetnosti najbolj eksploatirano tematiko, je do nje našla samosvojo pot, ki ji omogoča raziskovanje slikarskega medija na eni strani, na drugi pa vsebinsko raziskovanje človekove identitete, odnosov in psiholoških stanj, pa tudi možnost samozavedanja in odkrivanja lastnega jaza.

Prisega na ženske like, ki so realni, prepoznavni. Veristično sledi telesnim danostim in prepričljivo modelira njihovo pojavnost ali pa jo zajame le v tekočo obrisno linijo, jo delno poenostavi in splošči. Vedno jih podaja v prezentativni jasnosti. Ob tem išče likovne načine, s katerimi o figuri spregovori avtorsko svojstveno. Predvsem »skriva« obraze, ki so identifikacijsko najbolj močan del človekove podobe. Nadene jim »maske«, čeznje povleče slikarsko tkanino različnih vzorcev, od geometrijsko ostrih do organskih, bujno cvetočih, jih delno prekriva, nanje usmerja pogled z zadnje strani ali jih predstavlja kot odsev v zrcalu. Naredi jih skrivnostne, neznane in irealne. Pomemben segment zastiranja igrajo tudi ritmično ubrani nanosi barvnih sledi. Ti preplavljajo obraze ali telesne dele, v nekaterih rešitvah pa zajamejo ozadje ali pa celotno slikovno polje in mu dajejo posebno atmosferičnost. V tovrstnih sledeh čutimo manifestacijo prvinskega utripa slikarskih mikro struktur, morda pa nas vodijo celo v bližino zaznav sodobne digitalne tehnologije. Segmentirane linije barvnih nanosov so pomembno likovno-izrazno in hkrati vsebinsko-sporočilno sredstvo, zato ne le zakrivajo, ampak dajejo prizorom živost in jih spreminjajo v pulzirajoče predstave.

Metine slike so medijsko čiste, slikarsko prvinske in nastajajo v žlahtni tehniki olja na platno. Likovno bogastvo se poraja ob različnih načinih in pristopih likovne vizualizacije, ki sega od premišljenih do sproščenih sledi. Avtorici je blizu koloristična pestrost, prisega na živost in moč posameznih barvnih imenovalcev ter se poslužuje dinamičnih in celo nenavadnih barvnih soočanj. Tako preigrava raznolike možnosti barvnega komponiranja. Ploskve rada barvno izčiščuje in s homogenostjo dosega njihovo dodatno intenziteto. Enotnost pa pogosto »zmoti« z dodatno slikovno opno, ki predstavlja vzorčenja različnih vrst ali pa naredi še korak naprej in na fizični ravni, z večdelnimi slikovnimi kompozicijami, razgradi figuro.

Meta Šolar z notranje uravnoteženimi deli dokazuje, da so njene podobe rezultat dobe, predvsem pa njene osebne, izrazito intimne likovne poetike. Izpričuje, da figura nikakor ni slikarski anahronizem, ampak je še vedno avtonomna likovna zvrst, ki omogoča obče narediti intimno, nevidno narediti vidno ter občuteno sintetizirati v slikarski instrumentarij. In omogoča ji povedati tisto več – svojo zgodbo in svoje občutje. Pri tem prestopa v domišljijske in nadrealistične sfere. Njene portretne izbranke so vidne, še vedno pa enigmatične in neznane, saj sta njihova najbolj pomembna identifikacijska segmenta, kot sta obraz in koža, zakrita ali avtorsko svojstveno preoblikovana in s tem nenavadna. Tako je na prvi pogled gledalcu onemogočen stik s protagonistkami dogajanja. A avtorica se vendarle v teh sporočilnih figurah ukvarja tudi s fenomenom gledalčevega pogleda. Od njega je odvisno, kako zaživijo odkrito-zakrite, klasično-(post)modernistične, predvsem pa depersonificirane lepotice. Ob njih pogosto nastopajo tudi mačke. »Kaj ve mačka o Monetu,« se sprašuje avtorica na en izmed svojih slik. Mi pa si lahko postavimo dodatno vprašanje: Kaj ve o upodobljenkah? Je morda v teh živalskih likih prisoten skriti in simbolno podan odvod slikarkinih misli?«

 

Anamarija Stibilj Šajn

Kalejdoskop

 

Slikarska razstava akademske slikarke Mete ŠolarVkCrxyrWSl690QDOEua5ig

V svojih delih se ukvarjam z vprašanjem človeške figure v sodobnem času. Množične podobe nas obdajajo z vseh strani, reproduciranje realnosti je postalo otročje lahko. Na vsakem koraku lahko s fotoaparatom na telefonu ujamemo trenutek, obraz in izraz.

V slikarstvu se nanašam na te množične podobe, fotografije deklet iz medijev in socialnih omrežij, ki so v svojem bistvu brezosebna, izpraznjena. Popravljene, obdelane podobe žensk in deklet brez napak. Modno, sodobno in površinsko.

Na te podobe dodam plast abstraktnih potez, ki se nanaša na barvne kompzicije “starih mojstrov in mojstric”, jih zamaskiram s črno masko Visard ali pa vzorci, drugo podobo. Včasih cela površina, obraza ali celo telesa namesto človeka prikazuje cvetlični vzorec, sadje ali pa pogled na drugo figuro. Telo se odpre kot okno v nič. S tem se dotaknem kolažiranja, ki mi je kot tehnika tudi zelo blizu.

Včasih so podobe igrive in šaljive, se ne jemljejo preveč resno, občasno pa postanejo bolj melanholične.

Zakrito in razgrnjeno / Verdeckt und offengelegt

 

“Dela akademske slikarke Mete Šolar se ukvarjajo z depersonifikacijo, izgubljanjem identitete in lastne podobe v sodobnem svetu prepojenem z množičnimi medijskimi podobami. Prepoznavni deli so prekriti, zamaskirani ali pa izgubljeni v vzorcih. Osebe so sploščene v ozadje ali pa povsem prekrite z drugo podobo, včasih kot maska včasih kot okno, ki pa o osebi ne pove ničesar. Te rešitve v nekaterih primerih figuro spremenijo v element znotraj abstrahirane slike.Na prvi pogled delujejo slike zelo všečne, ženske figure, rastlinje, sadje, vzorci, mačke. Vse skupaj se nasiči in poraja vprašanje kdaj je lepega preveč, kdaj se prevesi v svoje nasprotje.”

„Die Arbeiten der akademischen Malerin Meta Šolar befassen sich mit der Entpersönlichung, dem Verlust der Identität und dem Selbstbildnis in unserer Gegenwart, die mit Gestalten der Massenmedien durchsetzt ist. Die erkenntlichen Bereiche sind überdeckt, getarnt oder befinden sich in unauffindbaren Mustern. Die Gestalten sind in den Hintergrund abgeplattet oder gänzlich durch eine andere Gestalt überdeckt, manchmal als Maske, manchmal als Fenster, was über die Person nichts aussagt. Diese Lösungsansätze verändern in manchen Fällen die Figur in ein Element innerhalb des abstrahierten Bildes. Auf den ersten Blick wirken die Bilder durchaus gefällig, weibliche Figuren, Pflanzen, Obst, Blumenmuster, Katzen. Der Gesamteindruck wirkt gesättigt und es kommt die Frage auf, wann ist es des Schönen zu viel, wann schlägt es in sein Gegenteil um.“

 

Slikarska razstava bo na ogled v Kulturnem centru Korotan, Albertgasse 48, Dunaj med 17. 5. in 8. 6. 2018.

The exhibition will be open from 17th May to 8th July in Korotan, Albertgasse 48, Vienna.

Sladkosti in Skrivnosti

Toplo vabljeni na prihajajočo razstavo!

KOZAK_ŠOLAR_za napoved razstave

V Steklenem atriju Mestne hiše bo od 27. novembra 2017 do 10. januarja 2018 na ogled slikarska razstava Sladkosti in skrivnosti, umetnic Eva Lucije Kozak in Mete Šolar.

Razstavljena dela gledalcu ponujajo vpogled v osebni svet obeh umetnic in soočajo dve individualni umetniški produkciji, ki ustvarjata dialog med stališči o ženski identiteti, od tradicionalnih ritualnih obredov do novonastajajočih fantazem strahu. Razstava Sladkosti in skrivnosti teži k raziskovanju intime in demistifikaciji ženske identitete.

Meta Šolar se v svojih delih ukvarja predvsem s percepcijo različnih vidikov minljivosti in kratkotrajnostjo vizualnega užitka ter pred gledalca postavlja najrazličnejše sladkosti življenja. Eva Lucija Kozak medtem preizprašuje fluidnost sodobnih idealov in imperativov ter poudarja neoprijemljivost smisla in zabrisano mejo med navidezno apatijo in tihim uporom na ravni individuuma.