Akademska slikarka Meta Šolar spada v mlado generacijo likovnih ustvarjalcev. Njena dela kažejo na poglobljeno poznavanje in razumevanje zgodovine likovne umetnosti, kar ji omogoča, da ostaja v kontekstu ohranjanja in nadgradnje klasičnega likovnega izročila, hkrati pa je odločna in predana ustvarjalka sodobne različice nove figuralike. Njeno osrednje ustvarjalno zanimanje pripada človeški figuri. Kljub odločitvi za v zgodovini umetnosti najbolj eksploatirano tematiko, je do nje našla samosvojo pot, ki ji omogoča raziskovanje slikarskega medija na eni strani, na drugi pa vsebinsko raziskovanje človekove identitete, odnosov in psiholoških stanj, pa tudi možnost samozavedanja in odkrivanja lastnega jaza.

Prisega na ženske like, ki so realni, prepoznavni. Veristično sledi telesnim danostim in prepričljivo modelira njihovo pojavnost ali pa jo zajame le v tekočo obrisno linijo, jo delno poenostavi in splošči. Vedno jih podaja v prezentativni jasnosti. Ob tem išče likovne načine, s katerimi o figuri spregovori avtorsko svojstveno. Predvsem »skriva« obraze, ki so identifikacijsko najbolj močan del človekove podobe. Nadene jim »maske«, čeznje povleče slikarsko tkanino različnih vzorcev, od geometrijsko ostrih do organskih, bujno cvetočih, jih delno prekriva, nanje usmerja pogled z zadnje strani ali jih predstavlja kot odsev v zrcalu. Naredi jih skrivnostne, neznane in irealne. Pomemben segment zastiranja igrajo tudi ritmično ubrani nanosi barvnih sledi. Ti preplavljajo obraze ali telesne dele, v nekaterih rešitvah pa zajamejo ozadje ali pa celotno slikovno polje in mu dajejo posebno atmosferičnost. V tovrstnih sledeh čutimo manifestacijo prvinskega utripa slikarskih mikro struktur, morda pa nas vodijo celo v bližino zaznav sodobne digitalne tehnologije. Segmentirane linije barvnih nanosov so pomembno likovno-izrazno in hkrati vsebinsko-sporočilno sredstvo, zato ne le zakrivajo, ampak dajejo prizorom živost in jih spreminjajo v pulzirajoče predstave.

Metine slike so medijsko čiste, slikarsko prvinske in nastajajo v žlahtni tehniki olja na platno. Likovno bogastvo se poraja ob različnih načinih in pristopih likovne vizualizacije, ki sega od premišljenih do sproščenih sledi. Avtorici je blizu koloristična pestrost, prisega na živost in moč posameznih barvnih imenovalcev ter se poslužuje dinamičnih in celo nenavadnih barvnih soočanj. Tako preigrava raznolike možnosti barvnega komponiranja. Ploskve rada barvno izčiščuje in s homogenostjo dosega njihovo dodatno intenziteto. Enotnost pa pogosto »zmoti« z dodatno slikovno opno, ki predstavlja vzorčenja različnih vrst ali pa naredi še korak naprej in na fizični ravni, z večdelnimi slikovnimi kompozicijami, razgradi figuro.

Meta Šolar z notranje uravnoteženimi deli dokazuje, da so njene podobe rezultat dobe, predvsem pa njene osebne, izrazito intimne likovne poetike. Izpričuje, da figura nikakor ni slikarski anahronizem, ampak je še vedno avtonomna likovna zvrst, ki omogoča obče narediti intimno, nevidno narediti vidno ter občuteno sintetizirati v slikarski instrumentarij. In omogoča ji povedati tisto več – svojo zgodbo in svoje občutje. Pri tem prestopa v domišljijske in nadrealistične sfere. Njene portretne izbranke so vidne, še vedno pa enigmatične in neznane, saj sta njihova najbolj pomembna identifikacijska segmenta, kot sta obraz in koža, zakrita ali avtorsko svojstveno preoblikovana in s tem nenavadna. Tako je na prvi pogled gledalcu onemogočen stik s protagonistkami dogajanja. A avtorica se vendarle v teh sporočilnih figurah ukvarja tudi s fenomenom gledalčevega pogleda. Od njega je odvisno, kako zaživijo odkrito-zakrite, klasično-(post)modernistične, predvsem pa depersonificirane lepotice. Ob njih pogosto nastopajo tudi mačke. »Kaj ve mačka o Monetu,« se sprašuje avtorica na en izmed svojih slik. Mi pa si lahko postavimo dodatno vprašanje: Kaj ve o upodobljenkah? Je morda v teh živalskih likih prisoten skriti in simbolno podan odvod slikarkinih misli?«

Anamarija Stibilj Šajn