Akademska slikarka Meta Šolar v blejski Galeriji Stolp sooča portret z abstrakcijo.
Povezuje ju tehnika akvarela, združuje pa avtorična samorastniška drža, ki ni
zaznamovana s kažipotom popularnih umetniških pristopov. Ti spontano razširjajo
definicijo klasičnih likovnih smeri, zajemajo procesualnost kot poglavitno
bistvo svojega umetniškega delovanja, manj pozornosti pa posvečajo mojstrenju
skozi vajo, ki je le pot do razstavljene umetnine. Mlada avtorica se s
kompleksnostjo tovrstnih institucionalno pogojenih definicij preprosto ne
obremenjuje. Prva misel za tovrstni vzrok bi bila njena prostorska
dislociranost od prestolnice, ki kljub finančni krizi kulture v svoji
razstavljalnosti ves čas rojeva, množi, dokumentira in diskutira vsakovrstne
umetniške prakse – vendar pa je ta napačna. Meta Šolar je leta 2014 diplomirala
na ljubljanski ALUO, se udeležila študentske izmenjave na Finskem, pred tem pa
v samoorganizaciji potovala po južnem delu japonskega otočja. Pretok
medkulturnih vplivov je glede na celoten dosedanji opus več kot razviden,
četudi slikarka ni naklonjena ustvarjanju s tehnologijami t. i. novih medijev.
Že omenjenim portretom se pridružujejo akrili na bombažnem platnu, kjer Šolar
preklaplja med časovno pogojenimi podobami japonske zapeljivke, t. i. iki;
avtorici ni tuje niti izdelovanje hipnih krokijev, ki jim navadno doda še
stripovsko noto informativnosti; slika tudi na svilo ali pa uporablja
enkavstiko, predvsem pa se Meta Šolar izraža preko že omenjenih akvarelov, ki
iz figurativnosti bežijo v abstrakcijo. Ta je prelomna, pa četudi je znotraj
njenega opusa na mestu manj načrtno zasnovanih serij. Kronološko gledano
nenaslovljena serija akvarelov sledi fazi japonske izoliranosti iz kroga
prijateljev in družine, v času katere se je avtorica posledično prvič posvečala
njihovemu portretiranju s pomočjo fotografije. Japonska slovi po nepreglednih
mestih visokotehnološke birokracije, ki v uspehu vidi predvsem karierni vzpon,
manj pa čustvene potrebe posameznika. Vseeno pa je avtorico navdušila
tamkajšnja zahteva po vseprisotnem oblikovanju prostora in dekoriranju
potrošniških izdelkov, ki kljub hitri izdelavi vnaša tudi človeško željo po
estetskosti. K temu se je Šolar obrnila šele po selitvi v finsko Vaaso.
Umanjkala ji je prav nekdanja japonska oblikovna pestrost, to pa je nadomestila
z izdelavo barvitih akvarelov.

Akvarel
#1: Abstrakcija

Značilnost
uporabe akvarela je predvsem njegova posledična globina, ki pa jo umetnik
navadno konstruira z dodajanjem temnejših barvnih tonov. Občutek predmeta iz
lika izvabi prelivanje le-teh, ki ga vnaša vlaga. Zato je snovanje osnovnih
predmetov posledično lažje, ob enem pa tudi težje nadzorovano. V prvi seriji
Mete Šolar ne zavezuje pretirana natančnost. Abstrakcija je plod tekoče domišljije,
ki ji umetnica v želji po enotni kompoziciji zgolj doslika manjkajoče elemente.
Krog postane krogla, packa biser, pajčevina pajek, vse pa povezne v osupljivo
celoto kontrastnih oblik in barv. Kljub temu orisana predmetnost tokrat služi
zgolj kot ponazoritev postopka, medtem ko slikarka ne išče simbolnih enačajev.
Slikanja abstraktnih kompozicij se je Šolar lotevala izrazito meditativno,
torej potopljena v proces nastajanja, ne pa v iskanje morebitnih pomenskih označevanj
končnega izdelka. Ta neobremenjenost se je glede na kakovost abstraktnih
akvarelov vsekakor izkazala za prednost.

Akvarel #2: Portet

Portreta
se je Meta Šolar lotila že na Japonskem, tokratna serija (2014) pa je nastajala
pod diplomskim mentorstvom prof. Boruta Vogelnika na ljubljanski ALUO. Slike so
poimenovane po imenih portretirancev, ki jih je upodobila s pomočjo lastne
fotografije, te pa je našla predvsem v bližini prijateljsko-družinskih odnosov.
Kot oznanjuje Šolar, je portret zahteven predvsem v tovrstni relacijski
pogojenosti: umetnica se je osredotočala na posamezne karakterne detajle, na
katere pa portretiranec sam navadno ni pozoren in se v njih naknadno morda celo
ne razpozna. Naj bo to pogled, nasmešek, gesta roke, naklon glave – pričakovanja
so velika. Portret je posledično neizprosen izziv in neizpodbiten dokaz vaje,
ki vzgaja mojstra. Poglavitna je predvsem izostrenost očesa, ki opazuje in
prevaja, tega pa se mlada generacija umetnikov uči predvsem v fazi šolanja.
Slovenska Akademija za likovno umetnost in oblikovanje konstruiranju figure
namenja t. i. ure Malega akta, manj časa pa je odmerjenega ustvarjanju velikih
natančno izdelanih portretov. S priljubljenostjo novih medijev, še vedno močno
prisotne konceptualne umetnosti in želje po ustvarjanju vsekakršnih inštalacij
se prostor portreta krči, kar pa za mlado umetnico pomeni še večji zalogaj.
Predvsem anglosaški svet se figuraliki nikoli ni popolnoma odrekel, portretisti
pa so nevarnost tekmeca v pojavi digitalno pogojene umetnosti vedno sprejeli
zgolj kot izziv. Slovenski umetnostni prostor pa je po zatonu »temnega
modernizma« doživel tudi krizo platna, ne le figuralike. Uporaba klasičnih
medijev se je v prostore večine prepoznavnejših galerij vrnila šele v zadnjih
nekaj letih, prednjačijo pa avtorji, rojeni po letu 1980. Meta Šolar kljub
izraziti karakterni zaznamovanosti portretirancev s soočenjem abstraktnih
akvarelov najverjetneje tudi sama prehaja v krog le-teh, ki like svojih platen
pogosto tvorijo s pomočjo značilnih oblikovnih elementov virtualno koncipirane
resničnosti, ki jo prinaša internet. Njeni portreti so še pod vplivom lastne
želje po ugajanju modelu, kljub temu pa so mehki, upodabljajoči sodobnike
popularnih gest in noš, ter zvedavi v iskanju preklapljanja med barvnimi toni.
Spogledujejo se s skicoznostjo risbe, ki nemalokrat deluje lahkotno, vsekakor
pa že najavlja prestop v sproščenost delne abstrakcije, ki jo Meta Šolar po
razstavi v blejski Galeriji Stolp prikazuje še v Razstavnem salonu Dolik.    

Katarina Stopar