Text

Meta Solar (b. 1989) is a painter based in Radovljica, Slovenia. She portrays young women in a surrealistic manner merging their skin with plants, fruit or patterns surrounded by backgrounds of dripping colour and translucent layers. Multilayered images arise in which the fragility and instability of our personality is questioned. She fantasizes a mode of portraiture that overcomes the tyranny of the body. By co-opting the language of the hyper-feminine spectacle, her work exploits the troubled relationship of femininity and beauty to representations of vulnerability and power. Drawn to images where the feminine is staged as a prop for power, she appropriates images from art history and contemporary culture in order to strip, destroy or dismantle them. Every painting is a reflection of thoughts and feelings she experiences during the time period of creation. Influenced by contemporary artists, old masters, her admiration of nature, Japan and fantasy her art is in a constant state of development. Meta Solar studied and received her diploma at the academy of fine arts in Ljubljana. She exhibits nationally and internationally. She lives and works in Radovljica, Slovenia.


 

Meta Šolar, SOOČENJE

 

Akademska slikarka Meta Šolar v blejski Galeriji Stolp sooča portret z abstrakcijo. Povezuje ju tehnika akvarela, združuje pa avtorična samorastniška drža, ki ni zaznamovana s kažipotom popularnih umetniških pristopov. Ti spontano razširjajo definicijo klasičnih likovnih smeri, zajemajo procesualnost kot poglavitno bistvo svojega umetniškega delovanja, manj pozornosti pa posvečajo mojstrenju skozi vajo, ki je le pot do razstavljene umetnine. Mlada avtorica se s kompleksnostjo tovrstnih institucionalno pogojenih definicij preprosto ne obremenjuje. Prva misel za tovrstni vzrok bi bila njena prostorska dislociranost od prestolnice, ki kljub finančni krizi kulture v svoji razstavljalnosti ves čas rojeva, množi, dokumentira in diskutira vsakovrstne umetniške prakse – vendar pa je ta napačna. Meta Šolar je leta 2014 diplomirala na ljubljanski ALUO, se udeležila študentske izmenjave na Finskem, pred tem pa v samoorganizaciji potovala po južnem delu japonskega otočja. Pretok medkulturnih vplivov je glede na celoten dosedanji opus več kot razviden, četudi slikarka ni naklonjena ustvarjanju s tehnologijami t. i. novih medijev. Že omenjenim portretom se pridružujejo akrili na bombažnem platnu, kjer Šolar preklaplja med časovno pogojenimi podobami japonske zapeljivke, t. i. iki; avtorici ni tuje niti izdelovanje hipnih krokijev, ki jim navadno doda še stripovsko noto informativnosti; slika tudi na svilo ali pa uporablja enkavstiko, predvsem pa se Meta Šolar izraža preko že omenjenih akvarelov, ki iz figurativnosti bežijo v abstrakcijo. Ta je prelomna, pa četudi je znotraj njenega opusa na mestu manj načrtno zasnovanih serij. Kronološko gledano nenaslovljena serija akvarelov sledi fazi japonske izoliranosti iz kroga prijateljev in družine, v času katere se je avtorica posledično prvič posvečala njihovemu portretiranju s pomočjo fotografije. Japonska slovi po nepreglednih mestih visokotehnološke birokracije, ki v uspehu vidi predvsem karierni vzpon, manj pa čustvene potrebe posameznika. Vseeno pa je avtorico navdušila tamkajšnja zahteva po vseprisotnem oblikovanju prostora in dekoriranju potrošniških izdelkov, ki kljub hitri izdelavi vnaša tudi človeško željo po estetskosti. K temu se je Šolar obrnila šele po selitvi v finsko Vaaso. Umanjkala ji je prav nekdanja japonska oblikovna pestrost, to pa je nadomestila z izdelavo barvitih akvarelov.

 

Akvarel #1: Abstrakcija

 

Značilnost uporabe akvarela je predvsem njegova posledična globina, ki pa jo umetnik navadno konstruira z dodajanjem temnejših barvnih tonov. Občutek predmeta iz lika izvabi prelivanje le-teh, ki ga vnaša vlaga. Zato je snovanje osnovnih predmetov posledično lažje, ob enem pa tudi težje nadzorovano. V prvi seriji Mete Šolar ne zavezuje pretirana natančnost. Abstrakcija je plod tekoče domišljije, ki ji umetnica v želji po enotni kompoziciji zgolj doslika manjkajoče elemente. Krog postane krogla, packa biser, pajčevina pajek, vse pa povezne v osupljivo celoto kontrastnih oblik in barv. Kljub temu orisana predmetnost tokrat služi zgolj kot ponazoritev postopka, medtem ko slikarka ne išče simbolnih enačajev. Slikanja abstraktnih kompozicij se je Šolar lotevala izrazito meditativno, torej potopljena v proces nastajanja, ne pa v iskanje morebitnih pomenskih označevanj končnega izdelka. Ta neobremenjenost se je glede na kakovost abstraktnih akvarelov vsekakor izkazala za prednost.

 

Akvarel #2: Portet

 

Portreta se je Meta Šolar lotila že na Japonskem, tokratna serija (2014) pa je nastajala pod diplomskim mentorstvom prof. Boruta Vogelnika na ljubljanski ALUO. Slike so poimenovane po imenih portretirancev, ki jih je upodobila s pomočjo lastne fotografije, te pa je našla predvsem v bližini prijateljsko-družinskih odnosov. Kot oznanjuje Šolar, je portret zahteven predvsem v tovrstni relacijski pogojenosti: umetnica se je osredotočala na posamezne karakterne detajle, na katere pa portretiranec sam navadno ni pozoren in se v njih naknadno morda celo ne razpozna. Naj bo to pogled, nasmešek, gesta roke, naklon glave – pričakovanja so velika. Portret je posledično neizprosen izziv in neizpodbiten dokaz vaje, ki vzgaja mojstra. Poglavitna je predvsem izostrenost očesa, ki opazuje in prevaja, tega pa se mlada generacija umetnikov uči predvsem v fazi šolanja. Slovenska Akademija za likovno umetnost in oblikovanje konstruiranju figure namenja t. i. ure Malega akta, manj časa pa je odmerjenega ustvarjanju velikih natančno izdelanih portretov. S priljubljenostjo novih medijev, še vedno močno prisotne konceptualne umetnosti in želje po ustvarjanju vsekakršnih inštalacij se prostor portreta krči, kar pa za mlado umetnico pomeni še večji zalogaj. Predvsem anglosaški svet se figuraliki nikoli ni popolnoma odrekel, portretisti pa so nevarnost tekmeca v pojavi digitalno pogojene umetnosti vedno sprejeli zgolj kot izziv. Slovenski umetnostni prostor pa je po zatonu »temnega modernizma« doživel tudi krizo platna, ne le figuralike. Uporaba klasičnih medijev se je v prostore večine prepoznavnejših galerij vrnila šele v zadnjih nekaj letih, prednjačijo pa avtorji, rojeni po letu 1980. Meta Šolar kljub izraziti karakterni zaznamovanosti portretirancev s soočenjem abstraktnih akvarelov najverjetneje tudi sama prehaja v krog le-teh, ki like svojih platen pogosto tvorijo s pomočjo značilnih oblikovnih elementov virtualno koncipirane resničnosti, ki jo prinaša internet. Njeni portreti so še pod vplivom lastne želje po ugajanju modelu, kljub temu pa so mehki, upodabljajoči sodobnike popularnih gest in noš, ter zvedavi v iskanju preklapljanja med barvnimi toni. Spogledujejo se s skicoznostjo risbe, ki nemalokrat deluje lahkotno, vsekakor pa že najavlja prestop v sproščenost delne abstrakcije, ki jo Meta Šolar po razstavi v blejski Galeriji Stolp prikazuje še v Razstavnem salonu Dolik.

 

Katarina Stopar

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s